Intelektualna lastnina se nanaša na vrsto lastnine, ki izvira iz človekovega intelekta oz. razuma. Intelektualna stvaritev je kot takšna neopredmetena. Kadar je opredmetena, jo lahko imetnik pravice komercialno izkorišča. Intelektualna lastnina se tradicionalno deli na dve skupini: na avtorsko in sorodne pravice ter industrijsko lastnino. Obstajajo še druge t.i. sui generis pravice, ki jih uvrščamo med ostale pravice.

Varstvo avtorskih pravic ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, temeljne značilnosti in načela pravic industrijske lastnine pa so urejene z Zakonom o industrijski lastnini. Pravice industrijske lastnine temeljijo na naslednjih skupnih načelih:

• Izključnost. Pravic ne sme sme nihče izkoriščati brez soglasja njihovega imetnika.
• Varstvo se nanaša zgolj na gospodarsko dejavnost. Osebna ali katerakoli negospodarska uporaba je prosta.
• Teritorialna narava. Pravice so veljavne samo v tisti državi (ali območju), v kateri so bile podeljene.
• Časovna omejitev. Za pravice industrijske lastnine (razen znamke in geografske označbe) velja, da postane po izteku zakonsko predpisane dobe predmet varstva javna dobrina in ga lahko vsak svobodno komercialno izkorišča.